Rodovniško ime: Ota

(8. 2. 1992- 13. 4. 2004)

Srednji šnavcer, poper-sol

Ota je bila moj oziroma naš prvi pes. Dobila sem jo za 8. rojstni dan – potem ko smo skupaj s starši naredili obsežno raziskavo, katera pasma psa bi bila najbolj primerna za nas in naš življenjski stil. Želeli smo psa, ki ne bi bil prevelik, ki bi se rad učil, ki bi bil aktiven, vendar ne hiperaktiven.

Želela sem si čov-čova (ali nekaj podobno puhastega), vendar so starši vztrajali, da bomo kupili psa, ki mu bomo lahko dali vse, kar potrebuje. Puščanje (oziroma nepuščanje) dlake je bil tudi pomemben faktor. Zato so predlagali, da bi imeli srednjega šnavcerja. Imeli so ga tudi naši sosedje, ime mu je bilo Iko. Bil je prijazen. Zato sem si mislila – prav, le da je pes.

Vendar sem med odraščanjem s šnavcerjem ugotovila, da ni le pes. Je idealen pes zame.

Ota me je naučila, kaj pomeni živeti s psom (no, pomembno vlogo so pri tem igrali tudi starši :)). Bila sem najmlajša oseba v Sloveniji, ki je do takrat opravila izpit iz poslušnosti in obrambe A in B. Danes nisem prepričana, da je devetletnik lahko dober vodnik, ampak očitno je Ota vedela, kako biti popoln pes, saj sva izpite opravili z odliko.

Ota je bila moja zvesta spremljevalka skozi otroštvo in odraščanje, tista, ki mi je potrpežljivo čakala, da se vrnem iz šole, vedno pripravljena za sprehod in najboljši motivator za pohode v hribe, ki so se mi takrat zdeli nesmiselni. Zagotovo mi je pomagala odrasti in zrasti. In zagotovo je bila najboljše rojstnodnevno darilo.